Kako je šest milijonov Parižanov končalo v pariških katakombah
Kosti pod trgom Denfert-Rochereau nikoli niso bile mišljene kot znamenitost za obiskovalce. Bile so odgovor na dve težavi, s katerima se je Pariz spopadal konec 18. stoletja: mesto se je pogrezalo v lastne kamnolome, pokopališča pa so bila prepolna za uporabo. Ta stran zgodbo pripoveduje po vrsti, brez legend.
Kamen za mesto, luknje pod njim
Velik del starega Pariza je zgrajen iz svetlega apnenca, ki leži tik pod levim bregom. Geologi ga imenujejo lutecijski apnenec, po Luteciji, rimskem imenu mesta. Kamnoseki so ga kopali od srednjega veka naprej.
Sprva so delali v odprtih kopih. Ko se je mesto razširilo čez izkopišča, se je kopanje preselilo pod zemljo: sledilo je kamnu v dolgih rovih, ki so jih podpirali stebri nedotaknjene skale. V stoletjih so se rovi razširili pod cele četrti.
Stari rovi se pod Parizom raztezajo na približno 300 km. Mreža nekdanjih kamnolomov daleč presega kratek odsek, po katerem danes hodijo obiskovalci.
Ko so se ulice začele udirati
V 70. letih 18. stoletja so zapuščeni rovi postali resna nevarnost. Odseki cest nad starimi kamnolomi so se udrli, z njimi pa tudi hiše. Lukenj ni bilo več mogoče prelagati na druge.
Leta 1777 je kralj ustanovil Inspection Générale des Carrières, službo, ki je morala kamnolome popisati in utrditi. Njeni delavci so pod ulicami gradili zidove in stebre. Vklesana imena ulic in letnice še danes označujejo nekatere rove na poti za obiskovalce.
Pokopališče, ki ga ni bilo več mogoče uporabljati
Nad zemljo je imel Pariz še drugo težavo. Cimetière des Innocents blizu današnjega Les Halles je stoletja sprejemalo mrtve iz mnogih župnij in je bilo hudo prenapolnjeno.
Sosedje so se pritoževali nad smradom in nad vlago, ki je pronicala v bližnje kleti. Po letih protestov so pokopališče zaprli, oblasti pa so morale najti prostor za vse, kar je v njem ležalo.
Rešitev je bila južno od starega mesta. Kamnolomi pod območjem Tombe-Issoire so bili prazni in so jih že utrjevali. Ležali so blizu mitnice Barrière d'Enfer, daleč od natrpanega središča.
Prevažanje kosti ponoči
Od leta 1786 so posmrtne ostanke izkopavali na pokopališču Innocents in jih z vozovi vozili na jug. Prevozi so potekali ponoči, pri kamnolomih pa so kosti stresali po jaških v rove spodaj.
V naslednjih desetletjih so na enak način izpraznili še druga župnijska pokopališča v Parizu. Kostnica skupaj hrani ostanke približno 6 milijonov ljudi. To številko ponavljajo vsi vodniki in vse ponudbe.
Skoraj nikogar od teh ljudi ni mogoče poimenovati. Plošče pod zemljo navajajo, s katerega pokopališča je prišel posamezni del in kdaj so ga prenesli, in bolj osebni zapisi skoraj ne postanejo.
Številka 6 milijonov je ocena na podlagi starih pokopaliških evidenc, ne štetje lobanj. Razumite jo kot red velikosti, ne kot natančno število.
Stene iz lobanj in dolgih kosti
Sprva so kosti ležale na kupih. Urejena postavitev, ki jo obiskovalci fotografirajo, je nastala pozneje, pod vodstvom Louis-Étienna Héricarta de Thuryja, ki je v začetku 19. stoletja vodil službo za kamnolome.
Njegove ekipe so dolge kosti zložile v stene in vanje vstavile vrste lobanj kot pasove in vzorce. Za temi urejenimi pročelji ležijo preostali ostanki nametani, globoko v rovih.
Dodal je tudi plošče z verzi in citati, večinoma o smrti in minevanju časa. Mnogi so v francoščini ali latinščini, zato vodnik, ki jih prevede, hoji doda zelo veliko.
Vrata, ki vam ukažejo, da se ustavite
Nad vhodom v samo kostnico je najbolj citiran stavek pod zemljo. Vklesan nad vrati se glasi „Arrête ! C'est ici l'empire de la mort“, kar pomeni približno „Stoj! Tu je kraljestvo smrti“.
Pred temi vrati prehodite dolg odsek golega kamnoloma. Za njimi se začnejo kosti in se skoraj ne končajo do izhoda. Naš opis poti korak za korakom pokaže, kje je kateri del.
Kostnica sprejema obiskovalce od začetka 19. stoletja, čeprav so bili obiski sprva redki. Sčasoma je postala eden od mestnih muzejev, danes jo upravlja Paris Musées.
Zgodbo kamnolomov naj vam pove vodnik
Walks pripoveduje zgodovino približno 2 uri v skupinah do 14 ljudi, s posebnimi prostori, kot sta podzemna kapela in kamnosekove rezbarije.
Ime, ki se poigrava s peklom
Trg nad vhodom ima svojo zgodovino. Stara mitnica se je imenovala Barrière d'Enfer, Enfer pa v francoščini pomeni pekel, kar je primerno ime za vrata k mrtvim.
Pozneje so trg preimenovali po polkovniku Denfert-Rochereauju, junaku obleganja Belforta, in novo ime zveni skoraj enako. Članek na Wikipediji o Place Denfert-Rochereau pove preostanek zgodbe trga.
Zakaj zgodba z vodnikom bolje sede
Vstopnica za samostojni ogled od ~36 € vas spusti noter z avdiovodnikom in osnove pokrije dovolj dobro. Ne more pa odgovoriti na vprašanje o posamezni plošči ali o rezbariji, ki ste jo opazili na steni.
Ogled s posebnim dostopom pri Walks od ~134 € je najcenejši način, da zgodovino slišite od vodnika. Na GetYourGuide ima oceno 4,7 iz 1.000+ mnenj in odpira prostore, zaprte za običajne obiskovalce.
Memories France, naša izbira, za zaklenjenimi vrati vodi skupine z največ sedmimi ljudmi. Kako se ogleda primerjata, pojasnjujeta naš vodnik o velikosti skupin in stran s cenami. Naša primerjava vstopnice in živega vodnika vstopnico postavi ob obe možnosti.
Družine si pred rezervacijo morda želijo prebrati naše nasvete o tem, kako otroke peljati v kostnico. Desetletnik zgodovino doživi drugače kot odrasel.